Avtor: Helena Peternel Pečauer
Starostna struktura svetovnega prebivalstva se zelo hitro spreminja. Tudi v Sloveniji ni nič drugače. Družba postaja dolgoživa. Pričakovano trajanje življenja se podaljšuje, delež starejših od 65 let pa narašča. V prihodnjem desetletju se bo demografska podoba slovenske družbe precej spremenila, čemur se bo nujno prilagoditi.
Prav zato so že leta 2008 na mednarodni ravni začeli nastajati prvi osnutki Strategije dolgožive družbe, pri čemer je aktivno sodelovala tudi Slovenija. Julija letos je Vlada RS sprejela končno različico, o njej pa so razpravljali tudi udeleženci okrogle mize na 17. Festivalu za tretje življenjsko obdobje, ki je konec septembra potekal v ljubljanskem Cankarjevem domu.
Demografske napovedi se, tudi če segajo več deset let v prihodnost, navadno izkažejo za precej natančne. Za Slovenijo kažejo, da se bo njeno prebivalstvo hitro staralo. Mladih bo vse manj, manj bo delovno aktivnih, veliko večji pa bo delež starejših prebivalcev. Eurostat, Statistični urad Evropske unije, tako predvideva, da se bo leta 2030 v Sloveniji delež prebivalcev, starih od 20 do 64 let, z zdajšnjih 62,2 odstotka zmanjšal na 55,6 odstotka, starejših od 65 let, ki jih je zdaj manj kot petina, pa bo takrat že četrtina vsega prebivalstva. Direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) Boštjan Vasle je na omenjeni okrogli mizi to nazorno prevedel v konkretne številke: leta 2030 bo v naši državi delovno aktivnih prebivalcev 175.000 manj kot danes, zato pa bo starejših od 65 let 140.000 več. In leto 2030 ni neka oddaljena prihodnost, le dobro desetletje nas še loči od takrat.
Staranje družbe lahko prinese težave
»Sploh se ne zavedamo, kako resne težave nam bo prineslo staranje družbe, če na to ne bomo pripravljeni. Odgovori na vprašanja, ki zadevajo starejše, so nujni, če želi družba delovati,« je na okrogli mizi poudarila Mija Pukl, podpredsednica Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS), ki je bila do pred kratkim državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade in je vodila skupino strokovne javnosti in civilne družbe pri pripravi Strategije dolgoživosti družbe.
Dolgoživost prebivalstva pred družbo postavlja nove težave, a tudi nove izzive. Če je vse manj delovno aktivnih, torej tistih, ki prispevajo v pokojninsko blagajno, vse več pa je upokojencev, ki iz te blagajne prejemajo pokojnine, se utegne pokojninski sistem zrušiti. Podobno velja za zdravstveni sistem, saj so starejši ljudje večji del uporabnikov njegovih storitev, glavnino plačnikov pa predstavljajo delovno aktivni. A ne gre samo za finančne vidike. Gre tudi za naš odnos do starosti in starostnikov. Življenjska doba se podaljšuje, naši predsodki pa ostajajo nespremenjeni, taki kot takrat, ko ljudje v povprečju niso dočakali več kot 50, 60 let. Tako kot »nemočne starčke« še vedno zlahka odpišemo ljudi, ki so kljub letom še razmeroma zdravi in sposobni. Po drugi strani pa tisti del starostnikov, ki so dejansko opešali in sami ne zmorejo več, porivamo na družbeni rob.
Zavedanje o spremembah, ki jih prinaša dolgoživost, se v zadnjem desetletju vendarle povečuje. Evropska unija in vlade po vsej Evropi že nekaj let pripravljajo dokumente, s katerimi predstavljajo načrte, kako se prilagoditi vse bolj dolgoživi družbi, ter predlagajo ukrepe, s katerimi bi to dosegli. Tudi slovenska vlada je več let pripravljala, julija letos pa končno sprejela Strategijo dolgožive družbe. Kaj nam torej prinaša?
Aktivno staranje, ne mirovanje
Strategija sama po sebi ni dokument, ki bi podajal nove predpise in zakone. Prinaša izhodišča in usmeritve, kako se spoprijeti s problemom, konkretne ukrepe in predpise pa bodo na njeni podlagi sprejemali v prihodnjih mesecih in letih.
Strategija dolgožive družbe, kot jo je sprejela slovenska vlada, izhaja iz koncepta aktivnega staranja. To pomeni, da bomo kot družba morali spremeniti svoj odnos do tega, kaj pričakujemo od starostnikov in kaj jim nudimo. Zdaj je v glavnem tako, da od človeka, ki pride v leta, ko je zrel za pokoj (65 let), pričakujemo predvsem, da se umakne in miruje, počiva (to nekako povesta tudi beseda »pokoj« in iz nje izpeljan izraz »upokojenec«). Povprečni slovenski starostnik pa bo po upokojitvi živel še 20 let, v prihodnjem desetletju pa še dlje. Naj po upokojitvi kar obstane in dolga leta čaka na neizbežno? Večina ljudi se, ko sami pridejo v to življenjsko obdobje, s tem ne strinja.
Koncept aktivnega staranja jim pritrjuje in jih spodbuja, da naj čim dlje ostanejo dejavni. Ne samo da jim bo to dajalo notranje zadovoljstvo, to jih bo dlje časa ohranjalo zdrave, telesno in duševno, od česar bo navsezadnje imela korist vsa družba, saj bo tako manj izdatkov za zdravljenje in oskrbo starostnikov.
Pri snovanju Strategije so strokovnjaki upoštevali tudi spremembe, ki jih prinaša tehnološki razvoj ter z njim povezana digitalizacija in robotizacija družbe. Spreminjajo se proizvodni procesi, nekateri tradicionalni poklici izginjajo, po drugi strani pa nastajajo novi, ki zahtevajo nova znanja in veščine. Tudi razmere na trgu dela se temu počasi prilagajajo. Pred časom je bilo največ zaposlitev za nedoločen čas, zdaj pa ni več tako. Več je fleksibilnih oblik dela, kar je za delovne procese dobro, za delavce pa precej manj. A rešitev ni v onemogočanju teh drugih oblik dela.
Spremeniti bomo morali odnos do poteka življenjskega cikla. Zdaj je nekako razdeljen na tri dele: izobraževanje (mladost), delo (srednja leta), upokojitev (starost). Med njimi so zdaj precej ostri rezi, v prihodnje naj bi postali prehodi mehkejši, več bo tudi prehajanja in prepletanja med njimi. Tako naj bi se izobraževali vse življenje, tudi še na stara leta, iz pokoja prehajali v delo in nazaj, imeli več karier v življenju, ne samo poklic, za katerega smo se izučili v mladosti.
Štirje stebri
Usmeritve, ki jih prinaša Strategija dolgožive družbe, se osredinjajo na štiri stebre potrebnih sprememb: zaposlenost oziroma delovna aktivnost, samostojno in zdravo življenje, vključenost v družbo in oblikovanje okolja, ki omogoča aktivnost do pozne starosti.
Slovenija je po stopnji delovne aktivnosti starejših (nad 55 let) precej pod povprečjem EU, enako velja za delovno aktivnost mladih (do 29 let), zato pa je aktivnost srednje generacije (od 30 do 55 let) med najvišjimi v EU. Nekoliko poenostavljeno povedano: pri nas delavce »v najboljših letih« izkoristimo, kolikor je le mogoče, potem pa jih zavržemo. To je slabo za vse generacije: mladi težko pridejo do dela in sredstev za preživljanje, srednja generacija pregoreva, starejši pa so zapostavljeni in pozabljeni. Strategija dolgožive družbe predvideva odločnejše upravljanje starostnih skupin v podjetjih. To med drugim – poleg razbremenjevanja srednje generacije – pomeni tudi prilagajanje delovnih pogojev starejši delovni sili in spodbude za ohranjanje aktivnosti.
Razbiti se bo moral mit, da so ljudje s starostjo vse manj primerni za delo zaradi svojega slabšega zdravstvenega stanja. To zadnja leta ne drži več oziroma se pomika v vse poznejša leta. Res je, da z leti naše fizične zmogljivosti pešajo, a večina delovnih mest danes ne temelji na fizični moči. Raziskave kažejo, da se pri zdajšnjih generacijah duševno in fizično zdravje, ki je pomembno tudi za delo, začne občutno zmanjševati šele po 73. letu starosti. To ne pomeni, da bi morali upokojitveno starost premakniti na 73 let, ampak da bi morali dopustiti in omogočiti neko obliko delovne aktivnosti tudi po upokojitvi.
Pomembno je, da kot družba poskrbimo za čim bolj zdravo življenje v starosti. Povečanje števila zdravih let življenja lahko vpliva na zmanjšanje izdatkov za zdravstvo in izboljšanje blaginje vseh generacij. Zato Strategija predvideva spodbujanje zdravega načina življenja starostnikov in njihovo čim daljše samostojno življenje. Ko vendarle ne gre več, pa Strategija stavi predvsem na sistem dolgotrajne oskrbe. To je niz storitev, ki jih potrebujejo ljudje, ki so v daljšem časovnem obdobju odvisni od pomoči pri izvajanju osnovnih in podpornih dnevnih opravilih, ne glede na to, ali prebivajo doma, v institucionalnem varstvu ali drugih oblikah prebivanja, kot so varovana stanovanja ali bivalne skupnosti. Ta sistem v zametkih v Sloveniji že imamo, je pa razdrobljen in nepovezan ter zato predrag.
Če si aktiven, si vključen
»Kaj se bo zgodilo leta 2030?« se je na zgoraj omenjeni okrogli mizi spraševal Tomaž Banovec, član Strokovnega sveta ZDUS. »Še vedno bomo živeli dlje; verjetno bomo starejši veliko bolj prisotni v družbi, imeli pa bomo 40 odstotkov manj dohodkov, zato bodo pomembni tudi prihranki in premoženje ljudi.«
Po besedah Mije Pukl bo v prihodnje še bolj kot do zdaj potrebno vseživljenjsko učenje, prilagajanje vsemu novemu, da bomo aktivni kot državljani in delavci. »Veliko upokojencev bo moralo delati tudi po upokojitvi, že zaradi nizkih pokojnin. Poleg tega je zelo pomembna njihova vključenost v družbo. Če si aktiven, si vključen,« je opozorila.
Odpor do podaljševanja delovne dobe je med ljudmi v Sloveniji precejšen. Mija Pukl je ostra: »Ne more biti kar naprej problem delati dlje, če je življenjska doba daljša. To nam bo moralo priti v zavest in bo sestavni del življenja. Če ne za polni delovni čas pa v raznih drugih oblikah, ki bodo omogočale psihično in fizično sposobnim, da bodo ostali aktivni in vključeni. Smo država, ki je izjemno visoko na lestvici po zbolevanju. Aktivnost je ena izmed pomembnih stvari, ki ohranjajo človeka zdravega in odganjajo depresijo.«
Glede vprašanja dolgotrajne oskrbe se je državna sekretarka na Ministrstvu za zdravje Jožica Maučec Zakotnik pohvalila, da je pri njih že odprt nov Direktorat za dolgotrajno oskrbo, ki tvorno sodeluje s številnimi partnerji in z drugimi ministrstvi. »Zakon o dolgotrajni oskrbi je pripravljen in mislim, da bo zagotavljal dobro in varno oskrbo na domu. Vključene so inovativne rešitve; uporabnikom bo omogočal izbiro, zagovarja pa sistem solidarnega načina financiranja dolgotrajne oskrbe. V Strategiji dolgožive družbe je zdravje zelo pomemben element, saj bodo le zdravi ljudje lahko aktivni do pozne starosti. Zato se bo moral temu prilagoditi tudi zdravstveni sistem, ki bo upošteval vse posebnosti starajočega se prebivalstva.«
Foto: Bigstock