Ne čez mesece, pomoč potrebujem zdaj

Pregled krvi je pokazal, da je v vaši nekaj narobe. Nakazuje se, no, mogoče bi lahko bil... rak...Preveč je tistih ta slabih krvnih telesc... Nekaj veste o tem, a zdaj vidite, da ne dovolj.

Vrata v samostojno življenje po uspešnem zdravljenju raka niso na široko odprta, že lahna sapica jih utegne trdno zaloputniti. Foto: Bigstock

Ste že na spletu in brskate. Kje najti dodatne informacije…najbolje takšne iz prve roke. Od nekoga, ki je že bil vašem mestu, in bi vam znal bržkone odgovoriti na vse, kar vas zanima.  Od lanskega septembra takšno stran imamo. Na POSVETUJ.SE je tudi pogovor z zdravnikom mogoč, in to ne glede na to ali ste član društva ali ne.

Soočanje z diagnozo rak ni enkratni dogodek, ampak je proces, ki bo trajal morda več mesecev. (Sanja Vilfan Švajfer, glavna in odgovorna urednica Revije za moje zdravje)

Preboleli ste raka.

Zazdravljen je, sledi bolezni ni več najti v telesu.

Naj si je bila pot do sem kratka, brez zapletov, morebiti je zadostoval operativni izrez komaj vznikle rakave rašče, zgodaj odkrite, mogoče na na nezahtevnem mestu za poseg, ali pa so zločudne celice vzbrstele v nekje v globočini telesa, se dolgo skrivale in so bile odkrite šele, ko so že močno pritiskale na okolna tkiva, mogoče prežrle del žilja… Če tako, ste bili zdravljeni s kemoterapijo, obsevani…težke mesece ste preživljali. A je zmagala volja do – ostati tukaj – biti in ne oditi, tudi ko dnevi niso več imeli barve…

Čas, ki ga preživiš v statusu onkološkega bolnika, je poseben čas. Tisti, ki so ‘se izvlekli’, povedo, da jih je bolelo: ‘srce’ in telo, slabo jim je bilo, vodena driska jih je izrčpavala in jemala ostanke moči, koža na dlaneh in podplatih je žarela in se luščila do živega, v ustih sluznice, jezik, dlesni brez kančka sline…najbolj so boleli trenutki, ki jih je bolezen ukradla otrokom…Pa vendar, pogled nazaj  nudi spoznanje, da so vendarle nekaj tudi pridobili.

To, da so lahko bili sami s sabo. Začeli so ceniti čas. Saj, če si pred boleznijo ‘vedel’, da je pred tabo še vse življenje, si potem uvidel, da to lahko ali pa ne drži.

Pravica do pozabe pri nas še vedno ni uzakonjena, zato se vsi, ki so raka preživeli, soočajo s ‘podrobnostimi’, ki snujejo življenje, ali pa ga do nerazpoznavnosti zapletejo.Skratka, vrata v samostojno življenje niso na široko odprta, že lahna sapica jih utegne trdno zaloputniti.

In tako kar naprej živiš z rakom, tudi, ko ga že zdavnaj več nimaš, ter sastarbup.

Zato si zastaviš dnevne itinerarije na novo. Da bo vse šlo naprej drugače, gladko.

A ne gre.

V resnici je kmalu po vrnitvi na staro delovno mesto, v znano socialno okolje, drugače, saj prenekateri medosebni odnosi postanejo neosebni.

In potem so tu tudi čisto praktične omejitve, ki jih postavljajo zacementirani družbeni podsistemi.

Pravica do pozabe pri nas še vedno ni uzakonjena, zato se vsi, ki so raka preživeli, soočajo s ‘podrobnostimi’, ki snujejo življenje, ali pa ga do nerazpoznavnosti zapletejo: nezmožnostjo najetja kredita, zavarovalnica jim ne bo ponudila zavarovanja, delodajalec bo med kandidati za novega zaposlenega iskal nekoga, ki ni imel raka…Skratka, vrata v samostojno življenje niso na široko odprta, že lahna sapica jih utegne trdno zaloputniti.

In tako kar naprej živiš z rakom, tudi ko ga že zdavnaj več nimaš.

Na to te opominja družba skorajda na vsakem koraku.

Soočanje z diagnozo rak ni enkratni dogodek, ampak je proces, ki bo trajal morda več mesecev. Da bo bivanje po z rakom, v njegovem času in po raku lažje, so (znova) poskrbeli v društvu Limfom in levkemija. Z L&L sodelujejo zdravniki hematologi, dietologi, klinični psihologi in drugi strokovnjaki, ki jih bolnik z rakom, potrebuje. Odgovor zagotovijo hitro, kar bolniku z rakom v tistih neskončno dolgih trenutkih, pomeni pravzaprav življenje. Naslov, ki si ga gre zapomniti je: POSVETUJ.SE

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj