Avtor: Urban Praprotnik
V Sloveniji približno 90 % odraslih ne teče. Verjetno se vam, tako kot večini izmed njih, to ne zdi prav velik problem. Mene pa zanima, zakaj je tako. Preprosto gledano, ljudje delamo tiste reči, za katere smo našli pameten, smiseln razlog. Očitno velika večina odraslih pravega smisla v teku ne vidi. Ko vidijo tekača, kvečjemu skomignejo z rameni in si mislijo: »Ali res ta človek nima nič bolj pametnega početi?«
Priznajmo pa si, da neredko počnemo tudi take reči, za katere smo sicer našli razloge proti, pa kljub temu mi v njih, kot začarani, še vedno vztrajamo. Naše odločitve, kaj bomo počeli, torej niso vedno – če smo pošteni, celo večinoma niso prav zares razumske – dobro pretehtane. In prav hecno je, kako za te netehtne odločitve kmalu najdemo razumske obvoze, ki nas opravičijo pred lastno vestjo.
Zakaj torej večina odraslih ne teče?
Pogosto izkoristim priložnost, da se pogovarjam z netekači o tem, zakaj ne tečejo. Kaj je ključni razlog, da nekdo, ki ima to srečo, da sicer brez posebnih težav hodi, ne teče?
Tek je prenaporen in zato seveda škodljiv.
S tekom ima marsikdo slabe izkušnje. Nekateri iz šolskih časov, ko so tekli na 600 m ali na tekmovanjih v krosu, kar so bili vsi teki »na nož«, zato so se takrat boleče »porezali«. Drugi so poskusili ponovno teči v odraslem obdobju, a so prišli s pomočjo bolečin v sklepih do sklepa, da tek očitno ni zanje. Podobnega mnenja je tudi veliko zdravnikov in fizioterapevtov, do katerih prihajajo tekaški oškodovanci – poškodovanci. Površno gledano, tek res ni nekaj dobrega.
Kako to, da je tek prenaporen za današnjega človeka? Ali je res najbolje, da preprosto ne tečemo?
Naša telesa so rezultat naravne selekcije. Skozi evolucijo so se telesa postopoma preoblikovala glede na to, kako so jih naši predniki uporabljali. Dobre oblikovne rešitve so se iz roda v rod ohranjale, slabe pa postopoma izločale. Najstarejši ostanki anatomsko modernega človeka, ki nam je torej izjemno podoben in se je pojavil pred okoli 200.000 leti, nam govorijo o načinu vsakodnevnega gibanja. Tako kot mi je tudi on imel lepo izražen stopalni lok, ki je toliko bolj potreben pri teku kot pri hoji. Dodatno je imel nuhalni ligament, ki ga, tako kot današnji človek, premorejo le živali, ki dobro tečejo, saj bi nam brez njega glava pri teku preveč opletala naprej in nazaj. V primerjavi s primati, ki se po ravnem večinoma gibajo predklonjeni in po štirih, je bil naš prednik obdarjen z močnejšimi zadnjičnimi mišicami in posledično temu prilagojeno medenico, na katero se te mišice pripenjajo. Vse naštete in še druge prilagoditve oblikovanosti telesa imajo dolgo sled postopne evolucije predvsem zadnjih 5 milijonov let, ko so naši predniki začeli hoditi pokončno po dveh, in še poudarjeno zadnja 2 milijona let, ko so začeli tudi teči.
Povsem očitno so naši predniki imeli preživetvene koristi od hoje in teka, sicer mi danes ne bi bili tako oblikovani. Ker smo hodili in tekli redno več tisoč in celo milijonov let, imata hoja in tek tudi danes, čeprav se nam ne zdita več tako nujna, prav posebno mesto v skrbi za primerno nego telesa.
Ne bodimo površni
Tek je lahko za nekoga, ki od mladosti ni redno tekel, hitro prenaporen. Če odrasli človek po na primer 10 in tudi več letih odrekanja rednega teka ponovno steče, se res lahko poškoduje. V raziskavi na več kot 300 začetnikih so prišli do pomembnega spoznanja. Začetnike so razdelili v dve skupini – eni so dobili šolo tehnike teka, drugi pa so tekli »na pamet«. Sicer so tekli po enakem enoletnem programu. Tisti, ki so bili poučeni o tehniki teka, so imeli za kar 62 % manj opravkov s poškodbami.
Tek je res zelo naraven za človeka, ampak glede na okoliščine, ko se ga lotimo po večletni tekaški abstinenci in ker večinoma tečemo po urejenih tekaških podlagah, obuti v mehke tekaške copate, je zelo pametno, da ne tečemo na pamet, ampak raje pametno.
Skoraj vsakemu, ki brez posebnih težav hodi, svetujem tek, ampak v zanj primernih količinah in intenzivnostih. Tek v primerjavi s hojo res bolj obremenjuje, ampak ko se naučimo pravilnega, prijaznega ukvarjanja s tekom, so te večje obremenitve zelo koristne, saj nas bolj krepijo.
Ja, tecimo, ampak na za človeka prijazen način.
Foto: arhiv Urbana Praprotnika
