Za odkrivanje analnih okužb sta pomembna pregled tega predela in tudi proktoskopija, tj. pregled zadnjikovega kanala z inštrumentom. Veliko okužb se potrdi po metodi PCR z brisom analnega kanala, nekatere okužbe pa se dokazujejo tudi s krvnimi preiskavami. Bris lahko odvzamemo že nekaj dni po tveganem spolnem odnosu ali ob pojavu simptomov, za potrditev okužbe s preiskavami krvi pa je običajno treba počakati nekaj tednov.
Piše: Ana Štern, dr. med., spec. dermatovenerologije, Zasebna klinika Zdrav splet
Najpogostejša spolno prenosljiva bolezen so anogenitalne bradavice ali kondilomi
Povzročajo jih nizkorizični tipi humanega papilomavirusa (HPV). Prisotnost virusa na koži še ne pomeni pojava bolezenskih znakov; pravzaprav je okoli tri četrtine prenašalcev asimptomatskih. Analne bradavice se kažejo kot ploščate ali pecljate, kožno ali temneje obarvane spremembe, ki so lahko srbeče, boleče, lahko se tudi ranijo in zakrvavijo. Mogoče je širjenje tudi na kožo analnega kanala. Pri intraanalnih kondilomih je nekoliko večja verjetnost pojava displastičnih sprememb v samih bradavicah, saj so tudi pogosteje povezane z okužbo z visokorizičnimi tipi. Diagnoza kondilomov je običajno klinična. Zdravi se lahko topikalno z imunokodulatorjem imikvimodom v obliki kreme, z zamrzovanjem s tekočim dušikom, lasersko ali z elektrokoagulacijo.
Od bakterijskih okužb je najpogostejša okužba s klamidijo (Chlamydia trachomatis)
Ta pogosto poteka asimptomatsko oziroma z blagimi simptomi. V prvih dneh po okužbi se lahko pojavi rektalno nelagodje, spremembe odvajanja blata, krvavitve ali prosojen izcedek. Okužba se dokaže z brisom, zdravi pa se z antibiotiki. Klamidijska okužba je pogosto pridružena okužbi z gonorejo. Posebna in redkejša je okužba z agresivnimi tipi klamidije (sevi L1–L3), ki povzročijo t. i. Lymphogranuloma venereum (LGV) in se v Evropi zadnja leta pojavlja vse pogosteje v obliki manjših izbruhov, predvsem med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM). Sicer lahko v do 40 % poteka asimptomatsko, lahko pa povzroči burno klinično sliko, tudi z dolgoročnimi posledicami. Kaže se lahko kot nenadno vnetje črevesne sluznice z motnjami prebave, bolečinami, odvajanjem sluzi in krvi ali s tipno veliko maso v rektumu, ki se zlahka zamenja za razširjen tumor. Prisotni so lahko tudi splošni simptomi in povečane bezgavke, dolgotrajna okužba pa se lahko zaplete z brazgotinjenjem analnega kanala. Za potrditev okužbe se opravi bris, podobno kot za klamidijsko okužbo, potrebno pa je posebej označiti, da se sumi na LGV. Pomembno je, da se antibiotično zdravljenje uvede čim prej, zdravljenje pa poteka vsaj tri tedne.
Venerologija je veja medicine, ki se ukvarja z odkrivanjem in zdravljenjem spolno prenosljivih okužb in bolezni
Gonoreja oziroma kapavica
To je bolezen, povzročena z bakterijo Neisseria gonorrhoeae. Simptomi in znaki se pojavijo že nekaj dni po okužbi kot slika akutnega proktitisa, značilen pa je gost belkast izcedek. Antibiotično zdravljenje je dvotirno, torej sočasno z dvema različnima antibiotikoma, saj vse večji problem postaja odpornost gonokokov na antibiotike.
S spolnimi stiki se lahko prenašajo tudi urogenitalne mikoplazme in ureaplazme
Te anorektalno običajno posebnih simptomov ne povzročajo, redko pa se pojavi nelagodje, tiščanje v zadnjiku ali diskreten izcedek.
Sifilis
Še vedno ne tako redka okužba s Treponemo pallidum povzroča sifilis, ki ga pa danes odkrijemo v bolj zgodnjih fazah kot nekoč in ga uspešno zdravimo s penicilinom. Dokazuje se z dokazom antigenov in protiteles v krvi, ki se pojavijo nekaj tednov po okužbi, zato je testiranje krvi neposredno po tveganem spolnem nesmiselno, se pa lahko v začetni fazi opravi bris sveže razjede z dokazom bakterij po metodi PCR. Prvi znak je pojav razjede na vstopnem mestu bakterije v telo, kar pa lahko traja tudi do nekaj tednov, in ker je razjeda neboleča, je pogosto spregledana. Razjeda se spontano zaceli, sifilis pa preide v latentno obliko. Sifilis je znan kot »veliki posnemovalec«; simptomi in znaki lahko posnemajo številne dermatološke bolezni. Sekundarni sifilis se pojavi kot posledica bakteriemije oziroma razsoja bakterij po telesu. Najpogosteje se pokaže kot izpuščaj po dlaneh in stopalih ali nesrbeči izpuščaji po trupu, lahko pa prizadene številne različne organe.
Herpesvirus
Razjede perianalno lahko povzroči tudi okužba s herpesvirusom. Kožne spremembe v obliki mehurčkov, krust in razjed so v nasprotju s spremembami pri sifilisu boleče. Prisotnost virusa se lahko dokaže z odvzemom brisa razjede. Okužba je sicer samoomejujoča, ob zagonu pa se z namenom preprečevanja večjega izbruha čim prej uvedejo protivirusna zdravila. Pogosto svetujemo tudi lokalno terapijo: negovalna mazila, preparate s cinkom ali občasno z antibiotikom, ki ublažijo simptome. Okužba je dosmrtna in lahko poteka z občasnimi zagoni. Nevarnost za prenos na drugo osebo je največja ravno med prisotnostjo svežih sprememb.
HIV
Okužba z virusom človeške imunske pomanjkljivosti (HIV) lahko v začetni fazi poteka asimptomatsko ali s simptomi, podobnimi prehladu, ki so prehodne narave. Ko število imunskih celic CD4+, ki jih virus prizadene, močno pade, se začnejo pojavljati številna stanja in bolezni, ki so značilni za močno imunsko oslabelost, in ravno pojav teh netipičnih obolenj nam mora dati misliti na možnost okužbe s HIV. Cilj testiranja je zgodnje odkrivanje, saj hitra uvedba protiretrovirusne terapije (ART) bistveno podaljša pričakovano življenjsko dobo, izboljša kakovost življenja in zmanjša možnost pojava s HIV povezanih obolenj. Terapija, če se jemlje redno, zniža viremijo (prisotnost virusa v krvi) do te mere, da je oseba dejansko netvegana za preostale.
HPV
Zdravimo lahko bolezenska stanja, ki so posledica okužbe, kot so na primer kondilomi, predrakave in tudi rakave spremembe. Zaščita pred okužbo HPV zajema odgovorno in varno spolnost, eden učinkovitejših ukrepov pa je cepljenje. Pri nas obstaja devetvalentno cepivo, učinkovito proti dvema najpogostejšima nizkorizičnima tipoma, ki povzročata kondilome, ter sedmim visokorizičnim tipom, najpogostejšim povzročiteljem predrakavih in rakavih sprememb na materničnem vratu, spolovilih, v danki ali ustnem delu žrela. Cepljenje je na voljo za mladostnike od 9. leta starosti in tudi odrasle. Za starejše od 15 let so potrebni trije zaporedni odmerki, za mlajše dva.
Cepljenje je najučinkovitejše pred začetkom spolne aktivnosti, priporočljivo do 26. leta oziroma pozneje vsem, ki so pod večjim tveganjem za okužbo. Tudi če je nekdo že okužen, te okužbe sicer cepivo ne pozdravi, preprečuje pa okužbo z drugimi tipi. Tudi moluske, virusne spremembe, povzročene z virusom Molluscum contagiosum, ki jih pri otrocih vidimo pogosto po koži telesa, se lahko pojavijo v anogenitalnem predelu. Ob telesnem stiku je mogoč prenos na partnerja, zato pri odraslih spremembe na intimnih predelih vseeno uvrščamo med spolno prenosljive.
Sramne uši in garje
Med spolno prenosljive bolezni štejemo še nekatera redkejša stanja, ki se prenašajo s telesnim stikom, kot so na primer sramne uši in garje.
Zavedati se moramo, da veliko spolnih okužb lahko poteka brez jasnih znakov in se lahko od nekoga okužimo ob spolnem stiku, tudi če ta oseba nima vidnih sprememb. Povsem mogoče je, da niti ne ve, da je okužena. Predvsem pomembno je zgodnje odkrivanje okužb z namenom preprečevanja širjenja v splošni populaciji. Še bolj kot to pa je pomembno, da cenimo sebe, svoje telo in svoje partnerje ter da se ob spolnih stikih primerno zaščitimo.
LITERATURA:
1. Ramšak, A., Mlakar, B. Pregled dermatoveneroloških bolezni v proktologiji. Maribor: Zdrav splet, 2016.
2. Mlakar, B. Spolno prenosljive okužbe v proktologiji [book auth.] Košorok, P. et al. Koloproktološke bolezni. Ljubljana: Iatros, dr. Košorok, d. o. o., 2019.
3. The International Union against Sexually Transmitted Infections (IUSTI); Evropske smernice za zdravljenje okužb, dostopne na: https://iusti.org/treatment-guidelines/
