Avtor: J. I.
Tudi zobni vsadki so povezani z vnetnimi boleznimi, ki so posledica povečane količine parodontopatogenih bakterij v biofilmu, prisotnem v žlebu ob zobnem vsadku. V prvi vrsti že sama namestitev protetične nadgradnje povzroči, da začne nastajati bakterijski biofilm. Ta na sluznici najprej sproži vnetje, ki mu pravimo periimplantni mukozitis, če se vnetni proces razširi in prizadene tudi čeljustno kost, pa govorimo o periimplantitisu.
Na Centru za ustne bolezni in parodontologijo so izvedli raziskavo, katere namen je bil ugotoviti, kako na omenjeni vnetni bolezni vplivajo parodontalna bolezen, kajenje in odsotnost kerantizirane sluznice. Osebam so zobne vsadke vstavili med letoma 2006 in 2011, kontrolne preglede pa so izvajali med letoma 2011 in 2013. Na kontrolne preglede so poklicali 93 ljudi, odzvalo pa se jih je 71; skupaj so pregledali 128 zobnih vsadkov. Od 71 ljudi je bilo 35 žensk in 36 moških, osebe pa so bile stare od 21 do 83 let. 26 jih je imelo zdrava obzobna tkiva, 45 pa znake kroničnega parodontitisa. Začetni parodontitis je napadel 30 ljudi, zmerni 5, napredovalni pa 10.
R. Lamot in R. Gašperšič sta v članku Pogostost periimplantitisa in periimplantnega mukozitisa v prvih petih letih po vstavitvi vsadkov, ki je bil leta 2014 objavljen v Zobozdravstvenem vestniku, izpostavili simptome, ki nakazujejo na že omenjeni vnetni bolezni. Ti so povečana globina sondiranja, krvavitev ob sondiranju in izguba ali gnojenje čeljustne kosti v neposredni bližini zobnega vsadka. S temi simptomi se je spoprijela tudi večina ljudi, vključenih v raziskavo, v kateri so želeli ugotoviti pogostost pojavljanja periimplantnega mukozitisa in periimplatitisa pri ljudeh, ki so jim pred dvema letoma, tremi, štirimi ali petimi leti vstavili zobne vsadke.
Če se je ob zobnem vsadku ob sondiranju in globini sondiranja, manjši od štirih milimetrov, pojavila krvavitev, gnojenje in rentgenska izguba kosti pa se nista pojavila, so raziskovalci postavili diagnozo periimlantnega mukozitisa. Diagnozo periimplantitisa so postavili takrat, ko se je ob sondiranju in globini sondiranja petih milimetrov ali več pojavila krvavitev, prav tako pa so se pojavile opazne kostne resorpcije.
Rezultati raziskave
Rezultati so bili presenetljivi, saj je pogostost periimplatnega mukozitisa kljub zobnim vsadkom precej visoka, saj se je v prvih petih letih pojavil kar ob 70 % vsadkov. V istem času se je periimplantitis pojavil ob 6 % vsadkov, pojavil pa se je izključno pri ljudeh, ki so se pred vstavitvijo vsadkov zdravili zaradi parodontalne bolezni, za katero je značilno povečanje parodontopaotegnih bakterij v obzobnih žepih. Zanimivo je tudi dejstvo, da prisotnost parodontalne bolezni pred vstavitvijo vsadkov in njena stopnja vplivata na preživetje vsadkov. Več primerov periimplantitisa so raziskovalci našli pri kadilcih in nekdanjih kadilcih, tako da o povezavah med kajenjem in vnetnimi boleznimi na ustni sluznici lahko govorimo, medtem ko prisotnost kerantinizirane sluznice v prvih petih letih po vsaditvi ni vplivala na pogostost periimplantnega mukozitisa in periimplantitisa.
Kako pa je z vstavitvijo zobnih vsadkov in vnetnimi boleznimi danes?
Danes se zobni vsadki delajo rutinsko in v veliko večjem obsegu. Vodja Zobozdravstvenega centra Diamant v Celju Jure Robič, dr. dent. med., je povedal, da se zapleti sicer pojavljajo, vendar v manjšem obsegu. Na kakovostnem zobnem vsadku z dobro narejeno protetiko, ki jo pacient lahko pravilno čisti in vzdržuje, je možnosti za zaplete veliko manj. Pri vnetju dlesni ob vsadku je treba takoj ukrepati, saj se lahko hitro pozdravi in ne vodi v periimplantitis. Pomemben je izbor vsadkov glede na tip kosti in mesto vsaditve, prav tako pa je pomemben način povezave med vsadkom in nadgradnjo. Pri žvečenju se namreč ustvarjajo velike sile, ki delujejo na spoj med vsadkom in nadgradnjo. Med njima se lahko pri žvečenju ustvarja špranja, v njej pa bakterije, ki povzročajo okužbo tkiv v bližini.
»Zobni vsadek je samo zobni nadomestek, zato ne morem nikomur garantirati, da bo zdržal do konca življenja,« je dejal dr. Robič, ki velik pomen pripisuje tudi kontrolnim pregledom. V zobozdravstvenem centru Diamant v Celju namreč prvo kontrolo izvedejo en teden po protetični nadgradnji imlantata, drugo pa tri mesece pozneje. Priporočajo kontrolo in čiščenje zobnega kamna vsakih šest mesecev, medtem ko rentgenske kontrole pri pacientih z vsadki izvajajo enkrat letno. »Dlesen in griz je namreč treba redno kontrolirati, da se izognemo preobremenitvam vsadkov. Z ustrezno higieno in dobro narejeno protetiko se možnosti za zaplete občutno zmanjšajo,« je še dodal dr. Robič.
Foto: Thinkstock