Bomo v Sloveniji dobili ministrstvo za starejše?

Ob rojstvu nam je položeno v zibko, da se bomo nekoč postarali in da mnogi od nas ne bodo več zmogli sami skrbeti zase. Kako hitro se bo to zgodilo, je odvisno od številnih dejavnikov, predvsem pa od nas samih. Nihče namesto nas ne more prevzeti skrbi za zdrav življenjski slog in za to, da tudi, ko že upihnemo 65. svečko na rojstnodnevni torti, še vedno ostajamo telesno in umsko aktivni.

»Problematiki starejših več desetletij, ne samo zadnjih deset let, ni bila namenjena celovita in primerna skrb. Foto: Bigstock

Starost prinese modrost in izkušnje, vedar 65-letnik v sodobnem svetu, ki se spreminja skoraj dnevno in v katerem je hipno prilagajanje ter odlično obvladovanje tehnologij nuja, pol mlajšemu težko konkurira. Čeprav, kar se tiče tiče telesne pripravljenosti, mnogi 60-letniki mimogrede »pospravijo« številne 30-letnike. Slovenija tudi ni med tistimi, kjer bi starejši ostajali delovno aktivni dlje, kot je njuno potrebno. Upokojujemo se takoj, ko izpolnimo prvi pogoj, in prej, kot je evropsko povprečje.

Dva obraza starosti

Če kaj, lahko v vseh evropskih družbah opazujemo dva obraza starosti. Na eni strani starostnike (ki jih tovrstno poimenovanje, kot je pokazala mini anketa, ki smo jo med kolesarji in tenisači seniorji izvedli v uredništvu, ne moti), ki pri petinsedemdesetih živijo enako aktivno ali celo bolj, kot pri petdesetih. Mnogi od njih so pravkar upokojeni, življenje pa zajemajo z veliko žlico veselja in optimizma. Zdravje jim služi, zahvaljujoč vsemu, kar so počeli v preteklosti (in počnejo tudi sedaj), ter osveščenosti glede preventivnih programov, ki se jih redno udeležujejo.

Drug obraz starosti je manj prijeten, in, na žalost, tudi prevladujoč. Zaznamujejo ga bolezen, nemoč, pešanje umskih sposobnosti ter nezmožnost vzeti usodo znova v svoje roke. Čeprav ima minimalna sprememba življenjskega stila lahko izjemno velik učinek. Popolnoma nobenega razloga ni, da, kot kažejo podatki NIJZ, moški na Goriškem ob rojstvu lahko računajo na 71 zdravih let (od 79, kot jih pričakovano doživijo), moški v Prekmurju pa le na 61 (čeprav lahko računajo, da bodo živeli 74 let). Za ženske so podatki še bolj zaskrbljujoči (več lahko preberete TUKAJ). Bi lahko minstrstvo za starejše, ki ga že imajo v Avstraliji, Kanadi, Malti, Novi Zelandiji, Škotski in Walesu, to spremenilo?

Biserka Marolt Meden. Foto: osebni arhiv

Deljena skrb za starejše

Srebrna nit – Združenje za dostojno starost, že več let poziva k oblikovanju samostojnega ministrstva za starejše in instituta varuha starejših. Biserka Marolt Meden odkrito pove, da je bilo obljubljeno marsikaj, a malo realizirano: »Namesto samostojnega ministrstva za starejše smo dobili Urad za demografijo in Direktorat za starejše in deinstitucionalizacijo… Kaj sta oba dobrega naredila za izboljšanje položaja starejših, nam ni znano,« pravi, in izpostavi najbolj problematično področje. »Neurejeno ostaja področje dolgotrajne oskrbe (DO), kajti lani sprejeti zakon o DO, ki je nastajal več kot dvajset let, ni prinesel pričakovanih sistemskih in konkretnih rešitev. Zato pozdravljamo odločitev nove koalicije, da bo spisan na novo in sprejet v letu 2023. Vendar se ne sme nadaljevati s prakso deljene skrbi za starejše med dve ministrstvi, ali v prihodnje celo kar na tri.«

Opozarjamo tudi na primerno nagovarjanje, poimenovanje starejših, saj želimo, da se predvsem v medijih uporabljata izraza starejši oziroma starejša oseba, ki je nevtralen, vključujoč in nakazuje, da gre pri staranju za proces in ne za stanje. In ne izrazov starostniki, seniorji, starci itd. (Biserka Marolt Meden, Srebrna nit)

Spremeniti odnos in politiko

Kaj so največji problemi starejših in ali menite, da se je njihov položaj pri nas (na splošno) v zadnjih 10 letih poslabšal ali izboljšal, smo še povprašali Biserko Marolt Meden. »Problematiki starejših več desetletij, ne samo zadnjih deset let, ni bila namenjena celovita in primerna skrb. Kljub jasnim in nedvoumnim demografskim gibanjem in naraščanju števila starejših in predvsem tistih, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, so si odločevalci zatiskali oči in zato stanje danes kliče po nujnih ukrepih in celoviti razrešitvi zapletene problematike. V celotni družbi moramo prekiniti naraščanje stereotipov, staromrzništva, paternalizma in celo diskriminacije starejših, ki se hranijo z mantro neoliberalizma, da ko si starejši, nisi koristen in nisi nič vreden. In si le strošek. Vse preveč je lepih besed, obljub in premalo pravočasnih in konkretnih aktivnosti. Premalo transparentnosti in premalo upoštevanja, kaj si dejansko želijo starejši. «

Številne pobude, malo odziva

Kako pa pri Srebrni niti sodelujejo s politiko ter z medicinsko in socialno stroko (CSD…)? Se njihov glas dovolj sliši? Biserka Marolt Meden pojasnjuje: »V Srebrni niti smo odločevalcem v zadnjih skoraj štirih letih posredovali številne pobude, predloge in zahteve, ki bi takoj in dolgoročno izboljšale položaj starejših v naši družbi, a le malo jih je naletelo na odprta ušesa in še manj jih je bilo uresničenih. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sploh ni konkretno odgovarjalo na naša vprašanja. Na naše pobude so se odzivale stranke, ki so danes v koaliciji, zato upamo, da bomo bolj slišani.« Poudarja, da pobude, želje in zahteve naslavljajo na celotno družbo: na stroko, odločevalce in civilno družbo. »Predvsem ne govorimo o medicinski stroki, ampak o zdravstvu kot celoti, ki vključuje tako medicino kot zdravstveno nego in oskrbo, rehabilitacijo itd. Samo vsi skupaj bomo lahko naredili premike, ki jih zahtevajo državljani, ki se soočajo z umiranjem socialne države, z revščino, zapostavljanjem, paternalizmom in skorajda z nemočjo, da se še da kaj spremeniti.«

Opozorili bi tudi na področje informatizacije ali digitalizacije, kjer so starejši praviloma ranljiva skupina in še najmanj desetletje ne bo mogoče ključnih področij (npr. zdravstva, sociale) povsem informatizirati, saj vsem starejšim tako pripomočki (računalniki, pametni telefoni) kot veščine niso dostopne. (Biserka Marolt Meden, Srebrna nit)

Direktorat za starejše in deinstitualizacijo: neuresničljive obljube

Po odgovore smo se odpravili tudi na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Vprašali smo jih, zakaj je bil ustanovljen Direktorat za starejše in deinstitualizacijo ter kaj bi izpostavili kot njegove največje dosežke. Pojasnili so, da se »na Direktoratu za starejše in deinstitucionalizacijo na področju varstva starejših izvajajo naloge, ki so usmerjene v vzpostavitev kakovostnega in vsem dostopnega sistema oskrbe za starejše od 65 let. Poseben segment dela direktorata je področje deinstitucionalizacije kot širšega družbenega procesa, ki pomeni postopno zmanjševanje potreb po institucionalizirani oskrbi, v tesni povezavi s procesom razvijanja skupnostnih služb, ki podpirajo neodvisno življenje, kar hkrati pomeni preventivo pred institucionalizirano oskrbo.«

90 milijonov evrov za nove domove za starejše – ki jih ni

In kaj bi izpostavili kot največje dosežke? Direktorat za starejše in deinstitualizacijo je bil organizacijsko vzpostavljen spomladi 2021, torej je za nami dobro leto dela. Del tega obdobja je bil potreben tudi za ekipiranje, so pojasnili. Cilji so bili ambiciozni, vendar se je za mnogo njih: na primer 90 milijonov evrov za nove domove za starejše, dva milijona in pol za posebne socialno-varstvene zavode, 5 milijonov za varstveno delovne centre, 9,5 milijonov za centre za usposabljanje in vodenje… , izkazalo, da denarja ni.

Na direktoratu so načrtovali tudi “spremembe kadrovskih normativov v DSO in posebnih socialno varstvenih zavodih, ki se bodo postopno povečevali do leta 2030. Število zaposlenih se bo do leta 2030 povečalo za 46 odstotkov glede na kadrovski normativ pred sprejeto spremembo pravilnika, pri posebnih socialno varstvenih pa za 30 odstotkov glede na trenutni obseg zaposlitev.” Kje bodo dobili kadre in denar, ni jasno.

Kaj pa konkretne naloge – kaj so na direktoratu izvedli? “V sodelovanju z MZ smo izvajalcem zagotovili navodila, priporočila in pripravili protokole za obvladovanje okužb s Covid-19, ustrezna usposabljanja in svetovanja, zaščitno opremo ter zagotovili reden stik z izvajalci preko videokonferenc (prenos informacij in dobrih praks). Preko interventnih zakonov smo sprejeli številne ukrepe, ki se nanašajo na financiranje dodatnih kadrov, opreme, izpad prihodka zaradi nezasedenih postelj, ipd. Na podlagi sprejetih ukrepov smo v letih 2020 in 2021 izvajalcem storitev socialnega varstva izplačali 108,6 milijonov evrov,” pojasnjujejo. Pohvalijo se z “uspešnim črpanjem evropskih sredstev. Gre za 93 milijonov evrov za 18 projektov preko mehanizma REACT-EU, vzpostavitev 22 dnevnih centrov in infrastrukture za začasno nastanitev in vzpostavitev 20 novih stanovanjskih skupin za osebe do 65 let.” Podelili so koncesije za skupaj 2.392 novih mest v domovih za starejše.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj