Starost prinese modrost in izkušnje, vedar 65-letnik v sodobnem svetu, ki se spreminja skoraj dnevno in v katerem je hipno prilagajanje ter odlično obvladovanje tehnologij nuja, 30 letniku težko konkurira. Čeprav, kar se tiče tiče telesne pripravljenosti, mnogi 60-letniki mimogrede »pospravijo« številne 30-letnike. Slovenija tudi ni med tistimi, kjer bi starejši ostajali delovno aktivni dlje, kot je njuno potrebno. Upokojujemo se takoj, ko izpolnimo prvi pogoj, in prej, kot je evropsko povprečje.
Dva obraza starosti
Če kaj, lahko v vseh evropskih družbah opazujemo dva obraza starosti. Na eni strani starostnike (ki jih tovrstno poimenovanje, kot je pokazala mini akneta, ki smo jo med kolesarji in tenisači seniorji izvedli v uredništvu, ne moti), ki pri petinsedemdesetih živijo enako aktivno ali celo bolj, kot pri petdesetih. Mnogi od njih so pravkar upokojeni, življenje pa zajemajo z veliko žlico veselja in optimizma. Zdravje jim služi, zahvaljujoč vsemu, kar so počeli v preteklosti, in osveščenosti glede preventivnih programov, ki se jih redno udeležujejo.
Drug obraz starosti je manj prijeten, in, na žalost, tudi prevladujoč. Zaznamujejo ga bolezen, nemoč, pešanje umskih sposobnosti ter nezmožnost vzeti svojo usodo znova v svoje roke. Čeprav ima minimalna sprememba življenjskega stila lahko izjemno velik učinek. Popolnoma nobenega razloga ni, da, kot kažejo podatki NIJZ, moški na Goriškem ob rojstvu lahko računajo na 71 zdravih let (od 79, kot jih pričakovano doživijo), moški v Prekmurju pa le na 61 (čeprav lahko računajo, da bodo živeli 74 let). Za ženske so podatki še bolj zaskrbljujoči (več lahko preberete TUKAJ). Bi lahko minstrstvo za starejše, ki ga že imajo v Avstraliji, Kanadi, Malti, Novi Zelandiji, Škotski in Walesu, to spremenilo?
Deljena skrb za starejše
Srebrna nit – Združenje za dostojno starost, že več let poziva k oblikovanju samostojnega ministrstva za starejše in instituta varuha starejših. Biserka Marolt Meden odkrito pove, da je bilo obljubljeno je bilo marsikaj, a malo realizirano: »Namesto samostojnega ministrstva za starejše smo dobili Urad za demografijo in Direktorat za starejše in deinstitucionalizacijo… Kaj sta oba dobrega naredila za izboljšanje položaja starejših, nam ni znano,« pravi, in izpostavi najbolj problematično področje. »Neurejeno ostaja področje dolgotrajne oskrbe (DO), kajti lani sprejeti zakon o DO, ki je nastajal več kot dvajset let, ni prinesel pričakovanih sistemskih in konkretnih rešitev. Zato pozdravljamo odločitev nove koalicije, da bo spisan na novo in sprejet v letu 2023. Vendar se ne sme nadaljevati s prakso deljene skrbi za starejše med dve ministrstvi, ali v prihodnje celo kar na tri.«
Spremeniti odnos in politiko
Kaj so največji problemi starejših in ali menite, da se je njihov položaj pri nas (na splošno) v zadnjih 10 letih poslabšal ali izboljšal, smo še povprašali Biserko Marolt Meden. »Problematiki starejših več desetletij ne samo zadnjih deset let ni bila namenjena celovita in primerna skrb. Kljub jasnim in nedvoumnim demografskim gibanjem in naraščanju števila starejših in predvsem tistih, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, so si odločevalci zatiskali oči in zato stanje danes kliče po nujnih ukrepih in celoviti razrešitvi zapletene problematike. V celotni družbi moramo prekiniti naraščanje stereotipov, staromrzništva, paternalizma in celo diskriminacije starejših, ki se hranijo z mantro neoliberalizma, da ko si starejši, nisi koristen in nisi nič vreden. In si le strošek.«
Številne pobude, malo odziva
Kako pa pri Srebrni niti sodelujejo s politiko ter z medicinsko in socialno stroko (CSD…). Se njihov glas dovolj sliši? Biserka Marolt Meden pojasnjuje: »V Srebrni niti smo odločevalcem v zadnjih skoraj štirih letih posredovali številne pobude, predloge in zahteve, ki bi takoj in dolgoročno izboljšale položaj starejših v naši družbi, a le malo jih je naletelo na odprta ušesa in še manj jih je bilo uresničenih. Na naše pobude so se odzivale stranke, ki so danes v koaliciji, zato upamo, da bomo bolj slišani.« Poudarja tudi, da pobude, želje in zahteve naslavljajo na celotno družbo: na stroko, odločevalce in civilno družbo. »Predvsem ne govorimo o medicinski stroki, ampak o zdravstvu kot celoti, ki vključuje tako medicino kot zdravstveno nego in oskrbo, rehabilitacijo itd. Samo vsi skupaj bomo lahko naredili premike, ki jih zahtevajo državljani, ki se soočajo z umiranjem socialne države, z revščino, zapostavljanjem, paternalizmom in skorajda z nemočjo, da se še da kaj spremeniti.«
Direktorat za starejše in deinstitualizacijo: cilj čim samostojnejše življenje
Po odgovore smo se odpravili tudi na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Vprašali smo jih, zakaj je bil ustanovljen Direktorat za starejše in deinstitualizacijo ter kaj bi izpostavili kot njegove največje dosežke. Pojasnili so, da se »na Direktoratu za starejše in deinstitucionalizacijo na področju varstva starejših izvajajo naloge, ki so usmerjene v vzpostavitev kakovostnega in vsem dostopnega sistema oskrbe za starejše od 65 let. Ta sistem sestavljajo prepletajoče se socialnovarstvene storitve, kot sta institucionalno varstvo in pomoč družini na domu, ter različni socialnovarstveni programi, ki jih izvajajo pretežno nevladne organizacije. Med naloge direktorata spada tudi vzpostavitev sistema varstva oseb z motnjo v duševnem in telesnem razvoju, katerim se zagotavlja institucionalno varstvo ter prilagojene oblike zaposlovanja in usposabljanja za čim samostojnejše življenje. Osebe z motnjo v duševnem in telesnem razvoju imajo možnost, da namesto celodnevnega institucionalnega varstva izberejo družinskega pomočnika, ki nudi pomoč v domačem okolju. Posebno skrb na direktoratu namenjamo tudi osebam z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju. Direktorat skrbi za zagotavljanje javne mreže služb in izvajalskih organizacij na področju socialnega varstva, domov za starejše, varstveno-delovnih centrov, centrov za usposabljanje in posebnih socialnih zavodov tako na vsebinskem (standardi in normativi, oskrbnine, sveti zavodov…) kot tudi investicijskem (novogradnje, prenove, investicijsko vzdrževanje) področju. Poseben segment dela direktorata je področje deinstitucionalizacije kot širšega družbenega procesa, ki pomeni postopno zmanjševanje potreb po institucionalizirani oskrbi, v tesni povezavi s procesom razvijanja skupnostnih služb, ki podpirajo neodvisno življenje, kar hkrati pomeni preventivo pred institucionalizirano oskrbo.«
