Samo špekuliramo lahko, kakšen bi bil danes svet, če bi takrat že poznali penicilin. Prav gotovo bi tudi marsikateri pisatelj in pesnik, ki ga je vzela tuberkuloza, živel dlje, če bi v njegovem času že obstajali antibiotiki.
Prim. doc. dr. Mateja Bulc, dr. med., spec. splošne medicine, upokojena zdravnica ZD Ljubljana Šiška, docentka na Katedri za družinsko medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.
Če so včasih ljudje rojstvo in smrt ter vse vmes dojemali kot del normalnega ciklusa človeštva, pa je danes vtis, da ne znamo in ne zmoremo narediti ničesar več brez poseganja medicine. Priče smo hitremu in strmemu porastu tako imenovane medikalizacije. Izraz, ki je razmeroma nov, star le nekaj desetletij, označuje poseganje medicine na področja, ki dolga stoletja sploh niso bila v njeni domeni ali pa so se v zadnjih desetih do petnajstih letih ekstremizirala. Medicina in zdravljenje oziroma »zdravljenje« za vsako ceno, bi tudi lahko rekli. O čem pravzaprav govorimo?
Iz zdravih ljudi naredili bolnike?
Precej preprosto (in očitno) je v resnici. Vzemimo za primer nekaj stanj, s katerimi se pred petdesetimi leti ni ukvarjal noben zdravnik, na primer plešavost, erektilna disfunkcija, osteoporoza, žalost, bolečina ob izgubi. Danes se iz naslova omenjenih »bolezni« kujejo ekstremni dobički za stanja, ki so v resnici le normalen spremljevalec življenja v vseh pojavnih oblikah in njegovih sprememb, pravi prim. doc. dr. Mateja Bulc, dr. med., spec. splošne medicine, upokojena zdravnica ZD Ljubljana Šiška ter docentka na Katedri za družinsko medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani; dodaja, da danes živimo s tako imenovano tiranijo medicine, ko je že skoraj vsako nekoč normalno življenjsko stanje treba raziskati, testirati, postaviti diagnozo in nato seveda predpisati tudi recept, torej zdravilo. Smo torej danes v želji čim bolj izboljšati kakovost življenja naredili bolnike iz povsem zdravih ljudi?
Tako hudo sicer ni in posploševati ne gre, pravi sogovornica, vendar pa se kot družinska zdravnica, ki je torej prva vstopna točka v zdravstveni sistem, še predobro zaveda ekstremnosti, v katero smo zašli. Kdaj natančno, bi težko opredelila, pravi, vsekakor pa se s tem pojavom skupaj s kolegi srečuje v zadnjih dveh desetletjih. V njihovo ordinacijo je to prineslo predvsem povečano količino dela na eni strani in vse zahtevnejše uporabnike na drugi strani. Uporabnike, ki sicer prihajajo v ordinacijo družinskega zdravnika, a jih včasih že ne moremo več imenovati bolniki, vsaj v klasičnem pomenu besede ne. Je nosečnica, ki je v povsem in najbolj naravnem stanju pričakovanja otroka, bolnica? Ne, prav gotovo ne, saj je nosečnost povsem naravno fiziološko stanje, in če je z bodočo mamico in njenim nerojenim otrokom vse v najlepšem redu, ne gre za nobeno bolezensko stanje, ampak za naravno stanje, ki pa smo ga v zahodnem svetu močno medikalizirali, pravi doc. dr. Bulc in pove, da so zdravniki družinske medicine postali predpisovalci bolniškega dopusta (seveda na povelje ginekologov) za sicer povsem zdrave nosečnice.
Kompleksni razlogi za medikalizacijo
Seveda se tu pojavi vprašanje, kje so razlogi za medikalizacijo in (pre)intenzivno poseganje medicine v vedno več sicer povsem vsakdanjih spremljevalcev življenja, posledica tega pa je »tiranija zdravega načina življenja«, ki se je razmahnila v zadnjih dveh desetletjih, ter vse pogostejši obiski zdravnika in porast potrebnih in nepotrebnih, celo škodljivih zdravstvenih storitev. Pustimo zdaj čakalne dobe ob strani, a dejstvo je, da v Sloveniji lahko vsak pride do najbolj vrhunskih zdravstvenih storitev, diagnostičnih in kurativnih, na voljo so vsa zdravila, ki so ta hip znana in registrirana v svetu, in ker naš zavarovalni sistem omogoča neomejeno število obiskov pri zdravniku, ga ljudje tudi obiskujejo(mo) za vse mogoče težave, tudi take, ki jih po mnenju sogovornice nikakor ne bi bilo treba in so pogosto plod močnega oglaševanja kozmetične, lepotne, prehranske, športne in še katere industrije, ki je v imenu zdravja in dobrega počutja številna stanja, ki do pred kratkim sploh niso bila bolezen (po Mednarodni klasifikaciji bolezni in poškodb), zdaj pa jih obravnavajo dnevno v ordinacijah družinskih zdravnikov in tudi pri kliničnih specialistih. Naj omenimo v tem kontekstu na primer PMS pa sindrom razdražljivega črevesja, silovito pa so porasla tudi psihosomatska stanja. Če je bilo po drugi svetovni vojni znanih in opredeljenih manj kot 30 različnih psihičnih motenj, jih danes po klasifikaciji ameriškega psihiatričnega združenja lahko naštejemo že blizu 400. Med te se uvrščajo tudi stanja, ki so posledica sicer povsem življenjskih okoliščin, na primer ločitve ali partnerskega razhoda, smrti, izgube službe, mobinga, ki so pogost vzrok obiska v ordinaciji. Nam to kaj pove?
Kako prijeti bika za roge?
»Na Katedri za družinsko medicino se problema medikalizacije zelo dobro zavedamo in se že dlje časa tudi trudimo, da bi ga vsaj malo zamejili. Študente in specializante skušamo naučiti, da je glavna zdravnikova naloga presoditi, kaj je za njegovega pacienta najboljše, pri čemer kvantiteta ni oziroma ne sme biti v ospredju. Temu načelu pravimo kvartarna medicina, kar pomeni narediti za pacienta dobro, česar pa ne merimo vedno kvantitativno, ampak je bistveno pomembnejša kakovost, torej kaj ponudimo vsebinsko, kdaj in zakaj to ponudimo, ne pa, koliko različnih pregledov, preiskav in receptov napišemo. Dejstvo je žal, da danes le redko kateri pacient odide iz ordinacije brez recepta,« pove doc. dr. Bulc in ob tem omeni še poplavo smernic, ki naj bi bile vodilo zdravnikom pri odločanju o zdravljenju in obravnavi pacientov, a so vse pogosteje vzrok, da se jih veliko sprašuje, ali je v ozadju res le to. Vzemimo za primer smernice diagnosticiranja in zdravljenja arterijske hipertenzije (zvišanega krvnega tlaka). Meja še sprejemljivega se namreč ves čas znižuje in dosega že skoraj nerealno nizke vrednosti. Danes namreč velja, da je normalen krvni tlak le do 130/80 mmHg, holesterol pod 4,5 mmol/l in tako naprej. To pomeni, da bi bilo treba zdraviti večino prebivalstva na tem svetu. Vprašanje pa je, kaj bi s tem dosegli, koliko srčno-žilnih dogodkov bi v resnici preprečili in koliko ljudem škodovali zaradi nepotrebnega zdravljenja.
V bolnika usmerjena obravnava
Ključ do zmanjševanja medikalizacije je vsako obravnavo usmeriti v bolnika, ki ga dobro poznamo ter je naš partner v procesu diagnostike in zdravljenja. Seveda pa takšna obravnava zahteva, da bolniku v ambulanti posvetimo bistveno več časa, kot ga imajo družinski zdravniki trenutno na voljo, zato sogovornica za konec izrazi predvsem željo, da bi imeli več zdravnikov družinske medicine v Sloveniji, čeprav trenutno slabo kaže.
»Davno in z več raziskavami je že bilo dokazano, da se smrtnost prebivalstva zniža in kakovost življenja dvigne le, kadar ima država dovolj zdravnikov družinske medicine. Če je osnovno zdravstvo pastorka, in to je pri nas že 30 let, te napake ne more popraviti še tako razvejano sekundarno in terciarno zdravstveno varstvo. Če se bo več diplomantov medicine odločilo za družinsko medicino, se bomo lahko družinski zdravniki končno s svojimi bolniki več pogovarjali, jim razlagali, kaj in kako, jih seznanjali in se bomo končno lahko skupaj dogovorili za optimalni pristop in postopek, bo prav gotovo ena izmed posledic tudi nižja stopnja medikalizacije. In to je tudi cilj, ki ne bi smel biti le naš, ampak cilj celotne družbe.«
