In čeprav je danes znanje o depresiji izredno napredovalo, se še vedno prevečkrat zgodi, da jo spregledamo tako laiki kot tudi strokovnjaki. Neprepoznana ali nepravilno obravnavana depresija pomeni trpljenje za posameznika, ki ga ta lahko konča tudi s samomorom.
Depresija je duševna motnja, ki prizadene človekovo razpoloženje, njegove misli, čustva, vedenje in telo ter posledično vpliva na njegovo delovanje v krogu družine in izven. Kadar zbolimo za depresijo, se v delu možganov, ki uravnava razpoloženje, poruši ravnovesje kemičnih prenašalcev, ki v možganih prenašajo sporočila med celicami.
Pri rezistentnih in kroničnih oblikah depresije uporabljajo različne strategije zdravljenja, kadar se bolnik ne odzove zadostno na začetno zdravljenje z antidepresivom. »Lahko zamenjamo antidepresiv ali pa kombiniramo dva ali več antidepresivov iz različnih terapevtskih skupin, lahko dodajamo tudi določena druga zdravila, ki se uporabljajo za ojačevanje terapevtskega odziva, lahko kombiniramo zdravljenje s sočasno uporabo psihoterapije ali bioloških metod zdravljenja, kot je neinvazivna možganska stimulacija,« pojasni doc. dr. Jurij Bon iz Psihiatrične klinike Ljubljana.: Miran Jurišič
Vzroke depresije lahko razdelimo v tri skupine: v prvi so dejavniki, zaradi katerih je posameznik bolj dovzeten za razvoj depresije in so prisotni že precej časa pred pojavom depresije: depresija v družini, prirojena nagnjenost k depresiji, neprijetne izkušnje v zgodnjem otroštvu (izguba staršev, zlorabe in drugo) ter kronične telesne bolezni (sladkorna bolezen, rak, srčni infarkt, nevrološka obolenja).
V drugi skupini so dejavniki, ki depresijo sprožijo. Prisotni so lahko tik pred pojavom depresije in so nenadni in močni ali pa so na človeka delovali že dlje časa in se krepili: izgube pomembnih oseb (smrt bližnjih, razpad zveze in drugo), neprijetni dogodki (izguba položaja, službe, prepiri, nesoglasja in drugo), zdravstvene težave (kronične bolezni, bolezni s slabo prognozo) in drugi.
V tretji skupini so dejavniki, ki depresijo vzdržujejo kot na primer: brezposelnost, osamljenost, pretirana tesnobnost. Pri vsakem posamezniku gre za njemu lasten preplet dejavnikov. Pomembno jih je prepoznati, da se bo človek v procesu zdravljenja lahko usmeril v tiste, na katere lahko vpliva in mu omogočajo hitrejšo ozdravitev.ž
V vedenju pri depresiji je v ospredju umikanje v samoto, umikanje pred zunanjim svetom, jok brez vidnega razloga, poležavanje, opuščanje skrbi zase, nespečnost z zgodnjim prebujanjem, upad želje po spolnosti, motnje spomina in pozornosti, pretirana ješčnost in drugo.
Kako jo prepoznamo
Znaki depresije so številni, po navadi se pojavijo počasi in jih vsaj v začetku sploh ne opazimo ali pa jih zamenjujemo z drugimi obolenji. Za depresijo so značilni štirje sklopi znakov: znaki depresije v mislih, v čustvih, v vedenju in v telesu. Misli depresivnega človeka so večinoma negativne, kot na primer sem nevreden, nihče me ne mara, zame ni prihodnosti, slab sem, nima smisla, misli na smrt, misli o samomoru. V čustvih prevladujejo bolezenska žalost, potrtost, otopelost, napetost, tesnoba, razočaranje, razdražljivost, občutki krivde. V vedenju je v ospredju umikanje v samoto, umikanje pred zunanjim svetom, jok brez vidnega razloga, poležavanje, opuščanje skrbi zase, nespečnost z zgodnjim prebujanjem, upad želje po spolnosti, motnje spomina in pozornosti, pretirana ješčnost in drugo. Našteti znaki se po navadi prepletajo, prekrivajo, vplivajo drug na drugega in se med seboj ojačujejo. Nekateri izstopajo bolj kot drugi, redko so prisotni vsi našteti, pojavljajo se lahko tudi drugi. Zlasti pri moških, včasih pa tudi pri ženskah lahko opazimo drugačen tip depresije, ki se kaže v povečani jezi, razdražljivosti, agresiji, prekomernem pitju alkohola, pretiranem delu, intenzivnih športnih aktivnostih in podobno.
Zdravljenje
Zdravljenje depresije je odvisno od trajanja in globine depresije. Blage depresije lahko izzvenijo tudi same, pri hujših oblikah pa se stanje poglablja, znaki depresije se množijo in večajo, posameznik jih ne obvlada več. Takrat običajno poišče pomoč. Prvi korak je pregled pri zdravniku. Depresiven človek se za obisk pogosto ne odloči sam, bodisi ker ne prepozna svojih težav bodisi ker meni, da mu ni pomoči. Zato je izredno pomembno, da znake depresije pozna čim več ljudi, ki bodo lahko posameznika usmerili k virom pomoči. V zdravljenju se običajno prepleta več načinov, in sicer zdravljenje z zdravili (antidepresivi), zdravljenje z dejavnostmi, ki so prijetne in spodbudne, premagovanje negativnega razmišljanja ter različne oblike psihoterapije, kot na primer vedenjsko-kognitivna terapija in svetovanja.
Telesni znaki depresije se kažejo kot bolečine v mišicah, v križu, glavobol, utrujenost tudi po počitku, mravljinci po telesu, pomanjkanje energije, pomanjkanje teka in drugo.
Tako antidepresivi kot prijetne dejavnosti povečujejo delovanje tistih delov možganov, ki so zaradi motenega ravnovesja kemičnih prenašalcev premalo aktivni. Antidepresivov je več vrst. Pomembno je vedeti, da ne povzročajo odvisnosti, v primerjavi s pomirjevali in uspavali. Na učinek antidepresiva je treba počakati od tri do šest tednov. S tem moramo seznaniti bolnika, ki bi lahko v tem času prenehal jemati antidepresiv v prepričanju, da mu ne pomaga. Antidepresiv je treba jemati vsak dan po navodilu zdravnika, ki bo glede na prisotnost težav prilagajal zdravljenje. Antidepresiv je treba jemati, dokler so prisotni znaki depresije in nato še od štiri do šest mesecev kot preprečevalno zdravljenje.
Čim globlja je depresija, tem dlje jo je treba zdraviti. Pacientu z depresijo je treba bolezen razložiti na njemu primeren način, s čimer bomo povečali in izboljšali njegovo sodelovanje v procesu zdravljenja. V proces je priporočljivo vključiti tudi svojce.
Kot je za našo revijo povedala psihiatrinja asist. dr. Anja Plemenitaš Ilješ, dr. med., pa prihajajo tudi nove terapevtske možnosti pri zdravljenju z zdravili. Med najnovejše antidepresive, ki so primerni za zdravljenje rezistentne depresije, spada tudi skupina glutamatergičnih antidepresivov. Zdravilo iz te skupine je tudi esketamin, ki bo na voljo za zdravljenje velike depresivne motnje tudi pri nas, je v obliki nosnega pršila, bolnik pa ga bo prejel v bolnišnici. Uporablja se ga sočasno ob podlagi serotoninskega in noradrenalinskega antidepresiva, po vsaj dveh neuspešnih poskusih s terapevtskimi odmerki in zadostnem trajanju zdravljenja z dvema različnima antidepresivoma. Zdravljenje z esketaminom pa prinaša do sedaj nepoznani takojšnji učinek na izboljšanje depresivnih simptomov. Foto: Osebni arhiv
Vzemimo si čas za osebo z depresijo
Poleg jemanja zdravil je človeka z depresijo treba spodbujati tudi na drugih področjih, zlasti tistih, ki jih lahko obvladuje in izvaja sam. Spodbudimo ga k izvajanju aktivnosti, ki jih ima rad. Bodimo pri tem vztrajni, a zmerni. Paziti moramo namreč, da si človek ne bo zastavil previsokih ciljev, ki jih zaradi bolezni same še ne bo mogel doseči. Pomembna je čustvena opora pri svojcih in bližnjih, pogovor ter predvsem pozorno poslušanje. V celotnem procesu zdravljenja bolnika z depresijo je vloga zdravnika, medicinske in patronažne sestre nenadomestljiva.
Duševno zdravje v neenakopravnem svetu
Ljudje, ki se spoprijemajo z duševnimi motnjami, se pogosto vrtijo v začaranem krogu neenakopravnosti, ki jo krepi stigmatizacija, pandemija koronavirusa pa jo je še poglobila, so opozorili na novinarski konferenci pred svetovnim dnevom duševnega zdravja, ki ga zaznamujemo 10. oktobra.
»Kampanja ob svetovnem dnevu duševnega zdravja 2021 je priložnost, da opozarjamo in ukrepamo ter poudarjamo, kako pomembno je odpraviti neenakosti, da bi ljudem zagotovili dober dostop do storitev za duševno zdravje,« je dejala psihiatrinja asist. dr. Polona Rus Prelog, vodja Enote za gerontopsihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana. Raziskave po vsem svetu namreč odkrivajo, da je pandemija koronavirusa določene skupine prebivalstva bolj prizadela. »Zlasti ugotavljajo porast simptomov depresije in anksioznosti pri ženskah, mlajši populaciji, ljudeh, ki so zaradi duševnih težav že bili zdravljeni, ljudeh s spremembo zaposlitvenega statusa ter ljudeh z nižjim socioekonomskim statusom. Podobno se je izkazalo na slovenskem vzorcu, v raziskavi, ki smo jo po prvem in med drugim valom epidemije izvedli v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Mlajša starost tudi v slovenskem vzorcu predstavlja povečano tveganje za depresijo in anksioznost, bolj ogrožene so ženske. Pandemija covida-19 je v 93 % držav po vsem svetu prekinila ali ustavila kritične storitve na področju duševnega zdravja.«
