Gene za socialno inteligenco podedujemo od starih staršev

Čeprav je do sedaj veljalo, da se socialne izkušnje staršev na potomce dedno ne prenašajo, kaže, da ni tako. Doživljanje stvari, kot jih v okolju, v katerem živijo, zaznavajo starši, se ne vpiše samo v njihovo podzavest, ampak dobesedno tudi v genom otrok.

Že dolgo vemo, da poleg zunanjega videza podedujemo tudi mnogo drugih lastnosti, na primer glasbeni posluh, učljivost, hitrost reakcij, nekatere telesne značilnosti, nagnjenost k boleznim itd. Foto: Bigstock

Ali našo osebnost in vedenje bolj oblikujejo geni ali okoliščine? Dilema je predmet številnih polemik, vse več pa je dokazov, da od staršev podedujemo mnogo več, kot se zdi. Na nas prenesejo marsikaj, kar se je še do pred kratkim zdelo znanstvena fantastika. Na primer obnašanje v situacijah, v katerih se oni sami sicer niso nikoli znašli, so se pa njihovi predniki.

Torej lahko podedujemo socialne izkušnje izpred dveh generacij? Zdi se neverjetno, vendar kaže, da je tako. Si torej iz bogate knjižnice genov (na milijone jih je in po večini od njih nikoli ne sežemo) lahko vzamemo tudi navodila za ravnanje v določenih okoljsko pogojenih situacijah? Je to tisto, čemur pravimo socialna inteligenca?

Okolje in dedovanje

Že dolgo vemo, da poleg zunanjega videza podedujemo tudi mnogo drugih lastnosti, na primer glasbeni posluh, učljivost, hitrost reakcij, nekatere telesne značilnosti, nagnjenost k boleznim itd. Kaj pa obnašanje v nekaterih situacijah, v katerih se zdi, da se znajdemo kot ribe v vodi in kot da bi nam bila reakcija »položena v zibko«? Igrajo geni vlogo tudi tukaj? Kaže, da. Socialne izkušnje se prenašajo iz roda v rod in potomcem omogočajo, da se pravilno odzovejo – čeprav se v situaciji znajdejo prvič. Reakcija je presenetljivo celo neodvisna od nagonov.  

Izkušnja se prenese na naslednjih pet generacij

Raziskava Giesel School of Medicine razkriva veliko o tem, kako nove oblike vedenja, ki se razvijejo zaradi vplivov iz okolja, podedujejo potomci. Zaradi njih se v določeni situaciji odzovejo na specifični način, čeprav se prej v njej nikoli niso znašli. Ne gre za nagonsko vedenje, pač pa za dedovanje optimalnega naučenega obnašanja.

Študija razkriva, da vinske mušice preidejo na hrano, bogato z etanolom, ko njihova jajčeca ogrožajo plenilske ose. Slednje svoja jajčeca odlagajo v ličinke vinskih mušic in jih s tem uničijo. Vinske mušice, ki živijo v okolju, kjer je veliko plenilskih os, so se prilagodile tako, da so svoja jajčeca začele odlagati na z etanolom bogato podlago. Vedenje (izkušnjo) so prenesle na potomce: prva naslednja generacija je (čeprav same niso bile nikoli ogrožene) 94 odstotkov jajčec odložila v z etanolom bogato okolje – torej v bolj zrelo sadje. Naslednja generacija, ki prav tako ni imela stika z osami, je v bolj zrelo sadje izlegla 73 odstotkov jajčec. Delež je iz generacije v generacijo padal in pri peti popolnoma izzvenel. Odkritje dokazuje, da dedovanje izkušnje ni trajna sprememba zarodne linije, ampak reverzibilna lastnost. Podobne stvari se dogajajo tudi pri ljudeh, so prepričani avtorji in kot primer navajajo številne bolezni, ki temeljijo na obnašanju – od motenj hranjenja do zlorabe alkohola in zdravil.

Viri:

Harden KP, Koellinger PD. Using genetics for social science. Nat Hum Behav. 2020;4(6):567-576. doi:10.1038/s41562-020-0862-5

Kacsoh BZ, Lynch ZR, Mortimer NT, Schlenke TA. Fruit flies medicate offspring after seeing parasites. Science. 2013;339(6122):947-950. doi:10.1126/science.1229625

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj