Ni samo umazan zrak tisti, zaradi katerega bo nekdo zbolel za astmo. Če več astme v Zasavju linearno povezujemo z onesnaženjem s trdimi delci, pa stroka ne zna razložiti, zakaj je v Mariboru več astme kot v povprečju. Dejavnikov, ki jo povzročijo, je lahko več; kadar ne gre za genetsko pogojenost, je eden najpogostejših resnejša okužba dihal v otroštvu, kajenje matere v nosečnosti oziroma izpostavljanje otroka dimu, onesnaženost zraka v okolju, sem sodi zrak »od zunaj« in zrak v stanovanju. Alergija na hišni prah in pršice ter še nekatere druge so pogosto vzrok za nastanek preobčutljivosti bronhijev, ki se začnejo krčiti in izločati sluz, tudi kadar za to ni v resnici nobene potrebe. Največkrat se razvije že v otroštvu; kadar poteka brez napadov, lahko ostane dolgo neprepoznana in se jo prepozna šele v odrasli dobi.
“Ljudje se hitro navadimo na obstoječe stanje, še posebej, če je nastalo postopoma. Mogoče se ob prvih zbujanjih ponoči, s sanjami o dušenju, odpiranju okna in podobnih slikah, še začudimo, češ, kakšne grozne sanje pa so to bile, sploh nisem mogel dihati, uf, kako grozen občutek.” Sanja Vilfan Švajger
Gre za bolezen, o kateri ima stroka poglobljeno znanje in danes zna pomagati že vsakemu bolniku. Če je treba, boste napoteni na najvišjo, terciarno raven, na kliniko. In tam, tako imajo urejeno na Kliniki Golnik, imajo zdravstvene time, v katerih so ob zdravniku in sestri tudi farmacevt, psiholog in celo (ste sploh vedeli, da obstaja takšen profil zdravstvenega delavca?) respiratorni fizioterapevt, tj. človek, ki vas bo naučil pravilnega vzorca dihanja. Na vdih in izdih s prepono in polnimi, do samih vršičkov napolnjenimi pljuči smo v hitrem tempu vsakdana večinoma vsi pozabili. Če pri ljudeh z intaktnimi dihali to ne predstavlja prehude težave, pa je pri astmatikih zdravstveno stanje zaradi tega lahko močno poslabšano. Pa vendar je še vedno veliko ljudi z astmo neurejenih, se otepa s številnimi znaki bolezni, skratka astma jim močno okrni kakovost življenja. Neverjetno, a je res – po različnih ocenah je ljudi, ki živijo s stalnimi znaki bolezni, skoraj polovica.
Velika večina bolnikov z astmo namreč bolezen jemlje preveč na lahko, češ, saj ni tako hudo, bom že. Zdravila jemljejo, kadar že res težko dihajo, tudi takšna, ki na kratki rok ne pomagajo, ampak jih je treba jemati stalno. Ljudje se hitro navadimo na obstoječe stanje, še posebej, če je do njega prišlo postopoma. Mogoče se ob prvih zbujanjih ponoči, s sanjami o dušenju, odpiranju okna in podobnih slikah še začudimo, češ, kakšne grozne sanje pa so to bile, sploh nisem mogel dihati, uf, kako grozen občutek. A hitro najdemo razlago, ah, verjetno sem glavo preveč tiščal v blazino ali pa bil preveč pokrit s pernico … pa seveda ni bilo tako. Sanje so le pospremile oteženo dihanje, ki je nastalo v bronhijih, možgani niso dobivali prepotrebnega kisika in to nujno potrebo spremenile v slike in občutja, ki nam jih pokažejo v REM-fazi spanja, torej sanjah.
Tudi težka sapa oziroma zadihanost po že par stopnicah ali manj privzdignjenem terenu ni nekaj, kar je normalno in česar bolnik, če ima dobro nadzorovano astmo, ne bi smel čutiti.
Je že tako, da so stanja, ko se je treba sprijazniti, da so zdravila del našega življenja in bodo verjetno ostala za vedno. Stroka je tista, ki natančno pretehta škodo in koristi, ki jih za bolnika z astmo prinaša takšno vzdrževalno zdravljenje. Že kmalu pa se tudi na tem področju obeta revolucionaren premik; za bolnike s težko astmo je personaliziran pristop že tukaj, vsi preostali pa bomo morali še malo počakati.
