Že dlje časa je v stroki znano, da je novi koronavirus SARS-Cov-2 v Evropi krožil že konec decembra lani. Kar je nekaj mesecev prej, preden je bila razglašena epidemija in sprejeta omejitev gibanja in druženja. Sledilo je dolgo obdobje osamitve, ki, kot pravi profesorica epidemiologije na Univerzi Oxford Sunetra Gupta, ni minilo brez posledic. Izolacija oslabi imunski sistem in poveča tveganje ne samo za akutne okužbe, pač pa tudi za kronične bolezni.
Oslabitev imunskega sistema in ranljivost za prihodnje epidemije
Dlje trajajoče omejevanje tesnejših stikov med ljudmi oslabi njihov imunski sistem in poveča ranljivost populacije za morebitne prihodnje epidemije.”Karantena omeji izpostavljenost ljudi mikroorganizmom, zaradi česar ne razvijejo zaščite pred novimi virusi,” pojasnjuje Gupta. Dodaja, da “če se kot družba vrnemo do točke, ko nimamo kolektivne izpostavljenosti virusom, smo kot suh gozd, ki ga zaneti že drobna iskra.” Pri običajnem življenju naše telo vsak dan “napade” nekaj deset različnih mikrobov – potencialnih povzročiteljev bolezni, s katerimi naš imunski sistem opravi brez naše vednosti. Pri tem uporablja izjemno kompleksne mehanizme, ki so se razvili tekom evolucije in ki zajemajo vse vidike naših življenj – vključno z druženjem. S številnimi študijami je potrjeno, da stik z ljubljenimi osebami (še posebej s člani družine) neposredno vpliva na delovanje imunskega sistema.
Izpostavljenost sorodnim patogenom vodi v navzkrižno zaščito
Gupta zagovarja tezo, da mednarodna potovanja pomagajo ustvariti obrambo ljudi pred novimi in novimi virusi. “Napačno je prepričanje, da smo v boljšem položaju, če nismo redno deležni izpostavljenosti patogenov. Imunost, ki nas ščiti pred zelo hudimi simptomi in celo smrtjo, pridobimo z izpostavljenostjo sorodnim patogenom. Če vse to z izolacijo preprečimo in se vrnemo v stanje razmeroma izoliranih skupnosti, se mikrobom dobesedno ponudimo na krožniku,” izpostavlja Gupta.
Prakse globalnega mešanja ljudi s potovanji po vsem svetu so omogočile prav to: stike imunskega sistema z novimi in mutiranimi “starimi” mikrobi, pravi. “Tako pridobimo navzkrižno zaščito, ki nam omogoča boljši odziv, ko se pojavi popolnoma nov patogen. Pogoji, da bi ubil veliko ljudi (kar sicer ni njegov namen, ker če umre gostitelj, umre tudi sam – vendar se mora tega tekom številnih mutacij šele naučiti), se zmanjšajo. “Mislim, da obstaja možnost, da bi nam bilo boljše, če ne bi storili ničesar ali vsaj naredili kaj drugega,” je prepričana.
