Revma je vse bolj obvladljiva

V Sloveniji ima različne oblike revmatičnih bolezni približno 11 odstotkov prebivalcev, kar pomeni okrog 230.000 ljudi.

Za vnetnimi revmatičnimi boleznimi trpi od 40.000 in 60.000 ljudi, za hujšimi oblikami bolezni pa okrog tri odstotke. Nekatere so pogostejše pri ženskah, druge pri moških, pojavijo pa se v vseh življenjskih obdobjih, tudi pri majhnih otrocih. Za uspešno zdravljenje je najpomembnejše čim prejšnje diagnosticiranje bolezni in ustrezno zdravljenje.

Več kot sto oblik revmatičnih bolezni

Kot pojasnjujejo pri Društvu revmatkov Slovenije (DRS), poznamo več kot sto oblik revmatičnih bolezni, uvrščamo pa jih v pet velikih skupin: vnetni revmatizem, degenerativni revmatizem, zunajsklepni revmatizem, s kristali povzročena sklepna vnetja in sistemske bolezni vezivnega tkiva.

  1. Vnetni revmatizem

V to skupino spadajo revmatoidni artritis, najpogostejša revmatična bolezen odraslih, pri kateri so prizadeti predvsem sklepi, juvenilni idiopatični kronični artritis pri otrocih in spondiloartritisi, ki prizadenejo hrbtenična vretenca in periferne sklepe. Najpogostejša bolezen iz skupine spondiloartritisev je ankilozirajoči spondilitis, v skupino pa uvrščajo še psoriatični artritis, reaktivni artritis po raznih okužbah dihal, sečil in črevesja ter spondiloartritis pri vnetnih črevesnih boleznih.

  1. Degenerativni revmatizem

Pri tej skupini gre za osteoartrozo sklepov in hrbtenice, prvenstveno za spremembe na sklepnem hrustancu, posledično pa tudi na drugih sklepnih delih. To je predvsem bolezen starejših, ki jo povzročajo številni dejavniki.

  1. Zunajsklepni revmatizem

Vnetno ali drugače so prizadeti zunajsklepni deli oziroma mehka obsklepna tkiva, kot so kite, vezi, nasadišča kit in mišic na kost, sluzne vrečke in kitne ovojnice. Sem spadajo tendinitisi (vnetje kite), entezitisi (vnetje kitnih nasadišč), burzitisi (vnetje sluzne vrečke), tenosinovitisi (vnetje kitne ovojnice), sindrom fibromialgije  in druge bolezni.

  1. S kristali povzročena sklepna vnetja

Ta nastanejo zaradi odlaganja različnih kristalov v sklepe. Najpogostejši je protin (urični artritis, bolj znan kot putika), ko se v sklep zaradi različnih razlogov odlagajo kristali sečne kisline.

  1. Sistemske bolezni vezivnega tkiva

Te lahko prizadenejo celotno telo: kožo, sluznice, mišice, živce, osrednje živčevje, organe in tkiva. Najpogostejša oblika bolezni iz te skupine je sistemski lupus eritematozus. Če bolezen prizadene različno velike žile, tkiva in organe, gre za sistemske vaskulitise. Te bolezni so redkejše od drugih revmatičnih bolezni, so pa lahko življenjsko nevarne.

Številni vzroki in različni simptomi

Vzroki za nastanek revmatičnih bolezni niso še povsem pojasnjeni, saj na njihov nastanek vplivajo številni dejavniki. Pogosto so povezani z genetsko zasnovo, ko pride pri osebi z določenim dednim nagnjenjem do vpliva in delovanja neznanega dejavnika, ki sproži bolezen. Zlasti pri vnetnem revmatizmu gre večinoma za avtoimunska dogajanja v telesu. V skrajnem primeru lahko revmatične bolezni poleg prizadetosti gibal in posledične invalidnosti povzročijo tudi okvare raznih tkiv in organov.

Ker gre za toliko različnih bolezni, ki se med seboj precej razlikujejo, je težko našteti vse simptome bolezni, razložijo pri DRS. Skupni simptom večine revmatičnih boleznih je bolečina, zelo pogosti pa so še otekanje, jutranja okorelost, deformacije sklepov in hrbtenice, kožne spremembe ter posamezni sistemski znaki, kot so slabo počutje, izguba teka in hujšanje. Poleg tega so simptomi in znaki odvisni tudi od prizadetosti posameznih organov in tkiv, pri nekaterih ljudeh so težave izrazitejše zjutraj, pri drugih ponoči ali po hujših naporih, ob okužbah in podobno. 

 

Revmatiki se najpogosteje srečujejo z bolečinami in kar 80 odstotkov  jih meni, da je bolezen obvladana, ko bolečina mine. Vendar odsotnost bolečine še ne pomeni, da bolezen ni aktivna in ne napreduje, zato je pri zdravljenju treba upoštevati predvsem merljive parametre.

Pomemben je načrt zdravljenja

Pri zdravljenju revmatičnih bolezni je aktivno sodelovanje bolnika nujno, prav tako tudi njegovo poznavanje bolezni in ciljev zdravljenja, saj motiviran in poučen bolnik pomembno pripomore k dolgoročnemu zmanjševanju posledic kronične bolezni. Zdravnik in bolnik zato skupaj pripravita načrt zdravljenja oziroma obvladovanja bolezni. Poznati morata cilje zdravljenja in spremljati napredek pri obvladovanju bolezni, saj le jasno zastavljen cilj bolniku omogoča aktivno sodelovanje.

Velika težava na področju zdravljenja revmatičnih bolezni pri nas je pomanjkanje zdravnikov specialistov, opozarjajo pri DRS, saj v Sloveniji vse revmatike zdravi le okrog 20 revmatologov. Primerjava z evropskim povprečjem (1,7 revmatologa na 100.000 prebivalcev) kaže, da od njega bistveno odstopamo, saj imamo le 0,8 revmatologa na 100.000 prebivalcev. Pomanjkanje specialistov se kaže v daljših čakalnih dobah na prvi pregled in posledično kasnejši diagnostiki in zdravljenju. V Sloveniji namreč od prvih znakov do prvega pregleda pri specialistu v povprečju mineta kar 2 leti.

Zgodnje in ustrezno zdravljenje je ključnega pomena

Na pomen zgodnjega zdravljena pri upočasnitvi napredovanja bolezni, predvsem revmatoidnega artritisa, so opozorili tudi na drugem regijskem srečanju bolnikov s kroničnimi vnetnimi revmatičnimi boleznimi, ki ga je Društvo revmatikov Slovenije organiziralo prejšnji mesec v Ljubljani. Med pomembnimi poudarki je bilo tudi zagotavljanje sodobnega zdravljenja, pri čemer je prof. dr. Matija Tomšič, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za

revmatologijo na UKC Ljubljana, zagovarjal prednosti bioloških zdravil, ki so visokoučinkovita, stroškovno upravičena in zelo dobro sprejeta med bolniki: »Uvajanje bioloških zdravil pomeni bistven neposreden strošek za zdravstveni sistem, vendar pa dolgoročno dosežemo njihovo kompenzacijo z manjšim številom bolniških odsotnosti, izostankov z delovnega mesta, predčasnih upokojitev in navsezadnje z zmanjšanjem posrednih stroškov bistveno manjšamo skupno breme revmatskih bolezni.« 

Kot so ugotovili na srečanju, imamo v Sloveniji izjemno dobro urejen dostop do bioloških zdravil, trenutno pa se pri nas z biološkimi zdravili zdravi približno 1.600 bolnikov z revmatično boleznijo. Na Hrvaškem in v Srbiji pa je zdravljenje vnetnih revmatičnih bolezni z biološkimi zdravili bistveno manj pogosto, kot so dejanske potrebe. Medtem ko je po besedah mag. Franeta Grubišića, dr. med., predsednika Hrvaške lige proti revmatizmu, na Hrvaškem glavna težava pomanjkanje subspecialistov revmatologov, ki edini lahko predpišejo ustrezno zdravilo, se v Srbiji soočajo z omejenimi finančnimi sredstvi, namenjenimi zdravljenju revmatičnih bolnikov z biološko terapijo, na kar je opozoril asist. dr. Predrag Ostojić, dr. med., z Inštituta za revmatologijo na Medicinski fakulteti Univerze v Beogradu.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj