Prehranski nasveti se spreminjajo skoraj tako hitro kot vreme. V poplavi informacij na eni strani ter ohlapni zakonski regulativi na drugi je težko presoditi, čemu lahko verjamemo in kdaj lahko samo zamahnemo z roko ter se primemo za denarnico.
Toksičnost vitaminov: kaj se nalaga in kaj ne?
Malo ljudi ve, da uživanje v maščobah topnih vitaminov (vitamin A, vitamin E, vitamin K, vitamin D, karotenoidi) prav nič ne koristi, če zraven ne zaužijemo dovolj zdravih maščob. Za vitamin D, ki je edini vitamin, ki ga telo proizvaja samo, je ključna izpostavljenost UV žarkom. Ker se v maščobah topni vitamini nalagajo v maščobnem tkivu, lahko v prevelikih količinah postanejo toksični.
V vodi topni vitamini, kot so folna kislina, vitamin C, vitamin H ter vitamini skupine B, se v tkivih ne kopičijo, pač pa se presežek skozi ledvice z urinom izloči iz telesa.
Potrebe po vitaminih so kronično povečane pri oslabljenem imunskem sistemu, če imamo slabše delujoča jetra, če ledvice ne delujejo optimalno, ko smo pod stresom in če jemljemo zdravila.
Vitaminov nam kronično primanjkuje
»Najboljši vir vitaminov so cela, nepredelana živila, obrana v času zrelosti. Zrastejo naravno iz zemlje, hranilne snovi v njih pa se nahajajo v obliki, ki jo naše telo najlaže vsrka,« pravi nutricistka Amanda Henham, ter nadaljuje: »Pomembno je tudi vedeti, da kuhanje vitamine spremeni, še posebej tiste, ki so topni v vodi. Zato je idealno, da kombiniramo surovo in kuhano hrano.«
Tako teorija. Praksa je drugačna.
Večina odrasle populacije uživa premalo vitamina A, vitamina D, vitamina E, folne kisline, vitamina C, kalcija, magnezija in železa.
Navedeno še posebej velja za ženske pred menopavzo. Dietetičarka Emily Braaten pravi, naj vztrajamo in čim več vitaminov zaužijemo s prehrano. Kar pomeni najmanj 500 gramov zelenjave na dan – količina, ki jo marsikdo težko spravi »po grlu«.
Dolge transportne poti osiromašijo zelenjavo
Stroka vse bolj meni, da samo s prehrano težko zadostimo dnevne potrebe po vitaminih in mineralih. Obdelovalna zemlja je osiromašena hranil, hrana pa prepotuje na tisoče kilometrov, preden pride do potrošnika. Ko ohrovt doseže našo mizo, je na poti teden dni, in v tem času izgubi do 30 odstotkov vitaminov. Nutricisti svetujejo kombinacijo cele, organsko pridelane zelenjave ter kakovostnega prehranskega dodatka. Kjer pa vlada prava zmeda.
Ker prehranski dodatki ne sodijo pod zdravila, jih lahko proizvaja in prodaja praktično vsakdo.
Uporabniki smo tako na milost in nemilost prepuščeni agresivnemu oglaševanju, nekritično kupovanje (in uživanje) pa zdravju bolj škodi kot koristi.
Poreklo in biološka razpoložljivost
Pravilo, ki se ga velja držati, preden odpremo denarnico, je: preverjanje porekla in biološke razpoložljivosti (sposobnost, da jih naše telo vsrka v obliki, ki jo potem lahko tudi uporabi), ne glede na to, ali kupujemo v supermarketu, preko spleta ali v lekarni. Slednja ni jamstvo za kakovost prodajanega, saj zakonodaja določa, da za kakovost odgovarja proizvajalec sam.
